Moje potovanje tako daleč
Živijo, ime mi je Anne, stara sem 57 let in imam folikularni ne-Hodgkinov limfom, stopnje 1, zgodnja faza.
Moje dosedanje potovanje – maja 2007 sem opazil bulico v dimljah – zdelo se je, da se je dobesedno pojavilo čez noč, saj je bilo neboleče. Verjetno ne bi poiskal zdravniškega mnenja, če ne bi bil naročen za letni pregled. Ocenili so, da gre za možno kilo, zato smo počakali nekaj tednov, da vidimo, ali je izginila, dejansko se je nekoliko povečala.
Poslali so me na preiskave in moja pot se je začela; ko me je zdravnik obvestil o rezultatih, se mi je zdelo nadrealistično – nikoli nisem slišala za limfom. Nisem imela pojma, kaj je to ali kako bo za vedno spremenilo moje življenje.
Napotili so me na kliniko za raka Nepean in spomnim se, da sem sedel in čakal na srečanje s svojim specialistom ter mislil, da mi bodo povedali, da je prišlo do pomote – tukaj so mi povedali, da imam raka, a nisem imel niti toliko glavobola!
Srečal sem se s svojim zdravnikom specialistom in potrdil je, da imam limfom, čeprav je bilo potrebnih več testov, da bi ugotovili, kateri sev imam, ter stopnjo in stopnjo. Imel sem ustrezne teste in prvi rezultati so odražali "sivo" branje in zahteval sem še en test kostnega mozga, da potrdim stopnjo. To se mi je zdelo mučno; Želel sem začeti z zdravljenjem, da bi ozdravil "to stvar" – takrat se nisem zavedal, da za mojo vrsto limfoma trenutno ni zdravila.
Zdravnik mi je priporočil cikle kemoterapije z zdravilom Mabthera in zaključek s kančkom obsevanja. Imel sem veliko srečo, saj sem potreboval le majhne odmerke, moje telo pa je zdravljenje dobro prenašalo in ves čas sem nadaljeval z delom.
Podjetje, v katerem delam, me izjemno podpira, dovolili so mi, da sem razporedil ure, da so ustrezale mojim tretmajem, terminom in utrujenosti, ki sem jo zaradi tega občutil. Verjamem, da mi je nadaljnje delo pomagalo skozi to obdobje, saj je bila to približno edina "normalna" stvar, ki se je zgodila v tem času.
Mabthero še vedno prejemam vsake 3 mesece. V redu sem, v remisiji, še vedno delam, bobnam (žal to ni izboljšalo mojih bobnarskih sposobnosti) in plešem. Ko so mi prvič postavili diagnozo, sem želel o tem pridobiti čim več virov in zdelo se mi je zelo žalostno, da so edini ljudje, za katere izvem, ki so imeli limfom, vsi umrli zaradi njega. Leta 2008 sem odkril Lymphoma Australia (Lymphoma Support and Research Association) in med potovanjem v Qld so se ti ljubki ljudje odpovedali enemu dnevu, da bi se srečali z menoj, in ne morem vam povedati, kakšen vpliv so imeli na moje potovanje; tukaj so bili ti ljubki ljudje, ki so živeli polna življenja in z limfomom so mi dali upanje.
Zaradi diagnoze raka se mi je zdelo moteče to, da sem izgubila svojo identiteto – nisem bila več "Anne", ampak bolnica z rakom. Trajalo je približno štirinajst mesecev, da sem to preživela in zdaj sem spet Anne, čeprav z dodatno komponento "Limfom – rak" ne narekuje več, kdo sem, spremenil je moje življenje, vendar ne nadzoruje več mojega življenja.
Prav tako sem bolj kritično preučil vse vidike svojega življenja in spremenil moj pogled na to, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Omogočil mi je, da sem se lažje spoprijela in se nisem obremenjevala z "malenkostmi". Postal sem član Lymphoma Australia, da nekaj vrnem; Menim, da se bo splačalo, če bom lahko pozitivno spremenil potovanje samo ene osebe.
Izkušnja me je naučila ceniti, da sem bil in sem še vedno obkrožen z najbolj čudovitimi ljudmi, ki sem jih včasih v preteklosti jemal za samoumevne. Tako kot vsi mi je tudi moja prihodnost negotova, zdaj pa ničesar ne jemljem za samoumevno in cenim vsak trenutek in vsak dan štejem.
Anne
